PSIHOANALIZA in PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA

Prispevek raziskuje psihoanalizo in psihoanalitično psihoterapijo, poudarjajoč njuno vlogo pri odkrivanju nezavednih vzorcev za trajne spremembe v čustvovanju in vedenju. Predstavlja cilje terapije, kot so odstranitev razvojnih blokad in izboljšanje odnosov, ter opozarja, da psihoanaliza teži k realističnemu samozavedanju in boljšim medosebnim odnosom, ne pa k popolni preobrazbi.
psihoanalitična psihoterapija

Psihoanaliza je umetnost krpanja raztrgane življenjske zgodbe. Vemo, da zakrpana obleka ni nikdar nova, toda če jo je zakrpala skrbna in ljubeča roka, se v njej ni mogoče sramovati. Greje nas lahko povsem enako kot nova.” 

– Caruso

Psihoanalitična psihoterapija omogoča poglobljeno razumevanje vzrokov za težave in ne zgolj odpravo simptomov. Osredotoča se na odkrivanje in razumevanje nezavednih vzorcev in motivov, ki so lahko korenine naših težav.

Ozaveščanje nezavednega v psihoanalitični psihoterapiji (tudi s pomočjo sanj, ki so kraljevska pot do nezavednega, s pomočjo prostih asociacij, metafor, kreativnih medijev …) omogoča boljše poznavanja lastnega notranjega sveta, posledica tega pa so globinske in trajne odnosne, čustvene, miselne in vedenjske spremembe. Posamezniku se postopoma in v njegovem lastnem ritmu lahko razkriva globlji vpogled v njegove sedanje in pretekle odnose.

V psihoanalitični psihoterapiji ozaveščamo nezavedno, osvetljujemo “pošasti”, ki prežijo v temnih, skritih kotičkih naše psihe in z razkrivanjem izgubljajo moč. Po Freudu je cilj psihoanalize nevrotično trpljenje spremeniti v “navadno” trpljenje in spoznati, da človek ne bo nikdar postal popoln gospodar v lastni hiši.

psihoanalitična psihoterapija

Cilji psihoanalitičnega zdravljenja 

Prvi cilj je porast zaupanja in občutka varnosti. Človek zmore prenašati zadovoljstvo in polnost drugih ljudi, ne da bi jim zavidal, zmore razlikovati lastna čustva in misli od misli in čustev drugih. Lahko se loči brez bojazni pred izgubo ljubezni, zmore reči ne brez bojazni in občutkov krivde. Svoje življenje jemlje vedno bolj v svoje roke, zaveda se vpliva lastnih staršev na lastno čutenje in vedenje in lahko pusti svoje otroke, da zaživijo svoje življenje, prav tako je lahko boljši od svojih staršev. Ne čuti bojazni pred neuspehom.

Doživlja se kot akter lastnih dejanj. Prevzema odgovornost za lastne impulze, afekte in dejanja, stoji za svojimi odločitvami. Sposobnost, da se vidi kot akter in ne kot žrtev, ga vodi k sočutju, empatiji in k težnji, da popravi, kar je morda pogrešil. Kljub različnim razpoloženjem in stopnjam aktivnosti ohranja občutek identitete. Lahko se ima rad in se spoštuje, je relativno neodvisen od zunanjega zrcaljenja in sprejemanja drugih, je tudi relativno neobremenjen s tem, da bi moral druge ljudi idealizirati. Lahko priznava druge ljudi, ne da bi jih moral razvrednotiti. Zaveda se svojih težav in kako je do njih prišlo. 

Psihoanalitična psihoterapija in dober odnos do soljudi

Komunikacija z drugimi predstavlja posamezniku pomemben vir zadovoljstva, je odprt in pripravljen za pogovor ter si zna vzeti čas za probleme drugih. Po uspeli analizi človek bolj stvarno ocenjuje svoje starše, manj jih obsoja in manj idealizira, pri njih odkrije nove, dotlej neznane poteze. Lahko se odpove želji, da bi se starši spremenili, neustrezno in prisilno ukvarjanje z njimi stopi močno v ozadje. Lahko opusti stare družinske ideologije in sprejme generacijsko mejo.

Sposoben je empatije, lahko si natančno predstavlja čustvene izkušnje pomembnih soljudi, ne da bi se zlival z njimi. Dosežena intimnost mu omogoča, da vzpostavi trajen odnos z ljubezenskim partnerjem. Zna uživati človeško bližino, zna pa biti tudi sam, zna sprejemati in ceniti ljubezen drugega, zmore medsebojnega dajanja in prejemanja. Cilj analitičnega zdravljenja je tudi generativnost: težnja človeka, da bi nekaj zapustil naslednji generaciji – bodisi lastne otroke bodisi produkte dela; želja, da bi to, kar je doživel in izkusil, predal otrokom, zajema tudi ljubezen do bližnjega in pravo skrb za soljudi. 

Sprejemanje realnosti s pomočjo psihoanalitične psihoterapije

Nadaljnji cilj psihoanalize je zmanjšana omnipotenca: da znamo sprejeti lastne slabosti in meje. Da si lahko priznamo, kako nismo nobena izjema, ki bi ji pripadal poseben status. Lahko se odpovemo želji, da bi nas imeli brezpogojno radi, in zahtevi, da nam pripada odškodnina za prestano trpljenje. Ne čutimo več potrebe po nadzorovanju drugih ljudi. Enako pomembna je sposobnost žalovanja: da znamo sprejeti izgube, ki nam jih nalaga življenje, tudi lastno smrtnost; neizbežnost spremembe in konflikta. Uvid v nesposobnost, da bi lahko prihodnost povsem načrtovali in nadzorovali, sposobnost hrepenenja.

Nadzor impulzov in frustracijska toleranca: razvijemo sposobnost adekvatne odpovedi, lahko rečemo ne lastnim skušnjavam in zapeljevanju drugih; uvidimo, da nas otroške želje neizbežno frustrirajo. Pridobimo toleranco v razočaranju, bojazni, nesreči in trpljenju. Cilj analize je tudi, da znamo razlikovati notranje zaznave in občutke od zunanjih, fantazijo od stvarnosti, da prepoznavamo svoje prenose (transfere) v vsakdanjem življenju. Končno sta tu ljubezen do resnice in odkritosrčnost. 

Doživljajska polnost in živost kot cilj v psihoanalitični psihoterapiji

Razvijamo sposobnost identificiranja lastnih čustev in njihovega poimenovanja; sposobnost doživljanja različnih, ustreznih čustev in razpoloženj, ki so diferencirana, pristna in relativno stabilna, tudi občutja notranje moči, energije, spontanosti in navdušenja. Sprejemanje lastnih želja po odvisnosti in pasivnih teženj, da si znamo priznati svojo nemoč, pa tudi sposobnost radosti, uživanja in sprostitve. 

Zmogli naj bi ustrezne in ustvarjalne spremembe v svojem okolju (npr. menjava delovnega mesta ali poklica), ustrezne ločitve ter trezen premislek o morebitnih patoloških posledicah identifikacije s poklicno vlogo. 

S pomočjo psihoanalitične psihoterapije je mišljenje bolj realistično. Toleranca za nasprotja in dvom se poveča. Vsiljive želje in afekti manj motijo miselni potek. Človek je sposoben ohranjati napetost med racionalnim in iracionalnim. Tudi značajska struktura postane fleksibilnejša, naraste pripravljenost na nove izkušnje. 

Avtoanalitične sposobnosti, pridobljene v psihoanalitični psihoterapiji

Mnogi avtorji poudarjajo, da je cilj analize s pomočjo psihoanalitične psihoterapije dosežen, ko ta postane psihični avtomatizem in preide v samoanalizo. Ni realno pričakovati, da bo analiza v polni meri dosegla opisane cilje. Opisani cilji so zgolj smernice, ki igrajo pomembno vlogo v predstavah psihičnega zdravja v procesu psihoanalitične psihoterapije. Psihoanaliza ne proizvaja popolnih bitij. Zadovolji se s tem, da človeka osvobodi neznosnih bojazni in ga usposobi za odrasle odnose; da človek spozna in tudi sprejme svoje omejitve, ki jih ne more preseči (Bohak, 2009).

“Človek, postani, kar si!

psihoanalitična psihoterapija

VIRI:

Bohak, J. (2009). Etika psihoanalize. Kairos – Slovenska Revija Za Psihoterapijo3(1-2), 20-29.

Caruso, I. (1972). Soziale Aspekte der Psychoanalyse. Rowohlt. Reinbeck bei Hamburg.

McGlashan, T. H., & Miller, G. H. (1982). The goals of psychoanalysis and psychoanalytic psychotherapy. Archives of General Psychiatry, 39(4), 377–388.

Več o psihoterapiji: Psihoanalitična psihoterapija in podporna psihoterapija

Psihosomatika v psihoterapiji

Po izobrazbi sem doktorica medicine, zdravnica in psihoanalitična psihoterapevtka. Po končanem študiju medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani sem sekundariat in strokovni izpit opravljala v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana sem zaključila enoletni študij psihoterapevtske propedevtike in štiriletni specialistični študij psihoanalitične psihoterapije.

Redno obiskujem supervizijski proces.

Sem članica  Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov Slovenija (EZPPS), ki deluje pod okriljem Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP). Pri svojem delu spoštujem etični kodeks EZPPS.

Verjamem, da je pri delu psihoterapevta ključno tudi delo na sebi, zato je za menoj veliko let osebne izkušnje psihoanalitične psihoterapije.

Med študijem medicine in psihoterapije sem pridobila tudi veliko izkušenj na področju psihiatrije in psihosocialne pomoči. Za raziskovalno nalogo Življenjski slog in izgorelost pri študentih Univerze v Ljubljani sem prejela Prešernovo priznanje (Katedra za javno zdravje, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani). V sklopu projekta V Odsevu Društva študentov medicine Slovenije na Medicinski fakulteti v Ljubljani sem sodelovala pri promociji mentalnega zdravja in destigmatizaciji duševnih motenj in izvajala izobraževalne delavnice Duševne motnje na slovenskih srednjih šolah in gimnazijah. Znanja iz interne medicine in psihiatrije ter otroške in mladostniške psihiatrije sem pridobivala na praksi v Hospital Universitario de Canarias v Španiji in Texas Medical Center v ZDA. Prostovoljno delo sem opravljala tudi v Centru za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki Ljubljana na Enoti za adolescentno psihiatrijo. Vrsto let sodelujem s Fakulteto za šport pri povezovanju športnih in zdravstvenih vsebin, kjer sem izvajala praktične delavnice za študente. Na tem področju sem soavtorica številnih publikacij, med drugim slovenskih Priporočil za telesno dejavnost nosečnic in univerzitetnega učbenika Aktivna nosečnica; zdrav življenjski slog v nosečnosti in po porodu.