Danes lahko koncept razumevanja mnogih somatskih bolezni poglabljamo v smeri biopsihosocialne perspektive. Za psihosomatiko velja, da je za oskrbo pacientov ključnega pomena psihoterapija, posebno ob hkratni duševni motnji ali pri pacientih z neprilagojenim bolezenskim vedenjem (Wöller in Kruse, 2005).
Kaj pomeni psihosomatika?
Psihosomatska motnja je opredeljena kot stanje, ko ima človek enega ali več telesnih simptomov, ki so nastali kot posledica stresa, čustvenih pretresov, izgub ali težkih življenjskih okoliščin oziroma neznosnih razmer, v katerih živi. Simptomi in znaki, ki jih človek doživlja, niso posledica okužbe ali poškodbe ali nekega določenega bolezenskega stanja. V primeru, da ima človek posledice določene bolezni ali poškodbe, so njegove težave mnogo hujše, kot bi pričakovali. Najpogostejši znaki psihosomatske motnje so povišan srčni utrip in nestabilen krvni tlak, mišične bolečine in krči, glavoboli (zlasti tenzijski glavobol), tresenje in vrtoglavica ter prebavne motnje (“Psihosomatske motnje”, 2022).
Med klasične psihosomatske bolezni štejemo migreno, alergijske reakcije, bronhialno astmo, čir na želodcu in dvanajstniku, bolezni debelega črevesja (ulcerozni kolitis in spastični kolon), bolezni ščitnice (hipertiroza), diabetes melitus, kronični revmatizem sklepov, nevrodermatitis, esencialno hipertenzijo, angino pektoris, aritmije, tahikardije in kardiospazem (Benedik, 2014). Nekateri avtorji dodajajo še onkološke bolezni, psoriazo, debelost, prehranske motnje ter nekatere oblike seksualnih motenj (Rešetnikov in Pritz, 2019).
Psihosomatoze so telesne bolezni, ki so jih pozročili v veliki meri psihični faktorji in jih tudi ohranjajo. V nasprotju s somatoformnimi motnjami najdemo tukaj praviloma organski patološki korelat za težave, zaradi katerih pacient toži in je nujno somatomedicinsko zdravljenje, ki je dopolnjeno s psihoterapevtsko obravnavo. Nesporno je, da imajo pri nastanku in poteku psihosomatskih bolezni psihosocialni faktorji velik pomen. To velja veliko manj za osebnostne profile in konflikte, na katere se je prej gledalo na poseben način, kot za določene splošne vzorce regulacije čustev, premagovanja bolezni in za pomen težkih življenjskih dogodkov.
V skladu s psihoanalitičnimi idejami je posameznik kot biosocialno bitje sestavljen iz dveh medsebojno povezanih delov, telesa in psihe. Psihosomatske motnje se nanašajo na bolezni, ki jih določajo psihološki in socialni dejavniki. Nevrotični simptomi oz. travme se pojavijo pred ali spremljajo motnje somatskega delovanja in so povezani s klientovimi osebnimi značilnostmi, konflikti in razvojno zgodovino. V nasprotju s konverzijsko histerijo, pri kateri se klienti pritožujejo nad motnjami organov brez potrditve medicinskih testov, so pri psihosomatski patologiji spremembe resnične. Kategorija psihosomatske patologije ima nekoliko nejasne meje in je odvisna od raziskovanja somatske in psihične sfere pacientov. V sodobni klasifikaciji psihosomatskih motenj ločimo tri glavne skupine: simptomi konverzije, funkcionalni sindromi in psihosomatske bolezni – psihosomatoze (Rešetnikov in Pritz, 2019).
Kompleksno razmerje med materijo in mislijo, med dušo in telesom, med fizičnim in psihičnim se je raziskovalo skozi celotno zgodovino človeštva. Nekatere filozofske teorije trdijo, da je misel nadrejena telesu, druge nasprotno, tretje pa pravijo, da med obema sferama vlada kompleksno součinkovanje. Skoraj nihče ne dvomi, da imajo lahko misli vpliv na telo in obratno, vendar pa je težko povsem jasno določiti, kako to medsebojno vplivanje poteka. Vse to se odraža tudi v včasih ne povsem jasnih razmerjih med telesnimi boleznimi in duševnimi motnjami.
Predvsem motnje razpoloženja, kot jih opredeljuje psihiatrija, kot je depresivna ali anksiozna motnja, se pogosto pojavijo kot spremljevalke nekaterih telesnih bolezni. To pride posebej do izraza pri kroničnih nenalezljivih boleznih, kamor spadajo rak, srčno žilne bolezni, bolezni dihal, bolezni kostno-mišičnega sistema, bolezni prebavil in presnove. V vseh teh primerih telesna bolezen pogosto deluje kot povod za izbruh duševnih težav; doživimo stres, nelagodje in strah, kar vedno predstavlja tudi prehodno prvo stopnjo konstruktivnega soočanja z boleznijo, ki lahko pozneje vodi k njenemu obvladovanju ali k ozdravljenju.
Zaplete se, če se telesni bolezni pridruži motnja razpoloženja. Kronična tesnoba ali depresivnost običajno namreč napovedujeta neugoden potek bolezni. Zato je v tovrstnih primerih potrebno poleg zdravljena telesne bolezni tudi zdravljenje duševne motnje pri psihiatru, psihologu ali psihoterapevtu. V takšnih situacijah je pomembno razumeti, da morajo pacienta obravnavati različni strokovnjaki tako za duševno kot tudi za telesno zdravje, ter da se oba procesa zdravljenja medsebojno podpirata.
Da pa bi bila situacija še bolj zapletena, se pogosto zgodi, da se same motnje razpoloženja kažejo skozi telesne znake in je težko določiti, ali je njihov izvor telesna bolezen ali duševna stiska. Tem znakom se v primeru anksioznosti pogosto pridružita še katastrofično razmišljanje in strah pred boleznijo ali smrtjo, zaradi česar se lahko človek ujame v začarani krog, ki spodbuja nove in nove napade tesnobe ali celo panike. Prevelika želja po pobegu pred boleznijo tako zadeve še poslabšuje.
Bogata telesna simptomatika spremlja tudi izgorelost, ki jo je mogoče razumeti kot telesni odziv na pretirano izčrpanost zaradi dela, težavnih odnosov ali izpostavljenosti kroničnemu stresu. Vseeno pa je mogoče do določene mere razlikovati med simptomi, za katere je odgovorna telesna bolezen, in simptomi, ki jih povzročajo motnje razpoloženja. Slednji so predvsem bolj odvisni od našega razmišljanja in izraženosti tesnobe, prav tako pa se jih je mogoče naučiti nadzorovati s tehnikami sproščanja, pozitiven učinek na tovrstno simptomatiko imajo lahko tudi antidepresivi.
Čeprav se izkaže, da vzrok za telesne bolečine ni fizična, temveč duševna motnja, to ne pomeni, da ta bolečina ni resnična. Lahko se drastično zmanjša kvaliteta življenja, nezdravljene kronične duševne motnje pa lahko tudi spodbudijo nastanek resnih telesnih bolezni (“Motnje razpoloženja in telesne bolezni”, 2022).
Bolezni mišic, vezivnega tkiva in sklepov
V praksi se srečujem s pacienti z glavoboli, zlasti migrenami, z nespečnostjo, z različnimi stopnjami izgorelosti, izčrpanosti, z alergijskimi reakcijami, z boleznimi prebavil in z revmatskimi obolenji, z vnetji, z bolečinami v mišicah, v sklepih, pogosto v hrbtenici.
Posebnega pomena v razvoju artritičnih motenj je povečan tonus v mišicah ob sklepih, ki lahko nastane na račun napetosti, povzročene z zaviranjem čustvenega sproščanja. Za revmatske motnje so lahko psihični in somatski vzroki; to velja zlasti za bolečine pri revmatizmu mehkih tkiv in v manjši meri pri degenerativnih procesih sklepov. Vnetne revmatske motnje so lahko modificirane s psihogenimi dejavniki – te vidike je treba upoštevati pri zdravljenju, zato je potrebno v somatsko zdravljenje, kadar je to potrebno, vključiti tudi psihoterapijo in/ali psihofarmakoterapijo.
Prenos konflikta na mišično-skeletni sistem ni omejen na katerikoli sklep, določena lokalizacija ima lahko simbolično vrednost za pacientov specifičen konflikt (“jezik organov”). Pri revmatizmu mehkih tkiv gre za boleče stanje mišično-skeletnega sistema, iz katerega so izzveti sklepi ali druge kosti. Ni toliko diagnoza kot skupen simptomatološki izraz za bolečino, povezano s funkcionalno motnjo v območju mehkih tkiv. Tipična značilnost teh pacientov je strog način življenja in visoko postavljene zahteve, so perfekcionistični in nagnjeni k samoomejevanju. Ne priznavajo svojih (zdravih) agresivnih impulzov, nagnjeni so k samožrtvovanju s pretirano željo pomagati drugim, pri čemer se zdi, da ta naravnanost izhaja iz neke oblike notranje prisile.
Pacientovi zavrti agresivni impulzi se izražajo s povečano mišično napetostjo in bolečino. Imajo močne težnje po odvisnosti v okoliščinah, ko motnja že izbruhne. Hkrati se pogosto izražajo nevrotski simptomi; stanja anksioznosti, depresivno razpoloženje, psihosomatski simptomi v obliki srčnih motenj, motenj prebavnega trakta, glavobolov in izčrpanosti.
Glede na čas, porabljen za oceno in zdravljenje, sta bolečina in motnje funkcije v območju hrbtenice najpomembnejši od mišično-skeletnih motenj. Za na videz enotnimi subjektivnimi simptomi bolečine v hrbtu se skrivajo zelo različne klinične slike. Sočasni somatopsihični simptomi so zelo pogosti pri pacientih s kronično bolečino. Pogosto se pojavlja čustvena motenost, anksioznost, izrinjanje agresivnih impulzov. Pacienti nedvomno čutijo bolečino, ki ni niti namišljena niti pretirana. Primeri, ki spadajo pod psihosomatske, so tisti, pri katerih je nek psihodinamski dogodek prikrit s somatizacijo motnje.
Čustvenega konflikta se pacient več ne zaveda in je izražen z jezikom organov. Ločimo lahko tri glavne dele hrbtenice glede na njihov specifičen pomen: vratna, prsna in ledvena. Kronična ledvena bolečina je pogosto izraz za duševno napetost. Pogosta je predvsem pri ženskah, ki občutek nezadostnosti pri urejanju prevelikih družinskih in poklicnih zahtev kompenzirajo s pridobivanjem toge drže. Najdemo jo tudi pri ženskah, ki so se vdale in so upognjene pod bremenom vsakodnevnega življenja, ki ga ne obvladajo več. Lahko jo pojasnjujemo tudi kot izraz razočaranja zaradi neizpolnjenih pričakovanj v medosebnih odnosih in posledičnih občutij nezadovoljstva.
Pri moških ni redko nezavedno priznavanje neuspeha (poklicna ali moška vloga). Zanimivo je, da se tovrstna boleča stanja bolje odzivajo na psihotropna sredstva kot na antirevmatska (Luban-Plozza idr., 1993).
Metode zdravljenja psihosomatike
Zdravljenje psihosomatskih motenj v splošni medicini še vedno poteka predvsem preko medikamentozne terapije. Danes se zdravniki vedno bolj zavedajo, da se za določenimi bolezenskimi znaki pogosto skrivajo mnogi dejavniki in bolezni ne pripisujejo izključno telesni vidik. Zdravljenje psihosomatske bolezni je dolgotrajno in od posameznika zahteva razvoj strpnosti do sebe in svoje bolezni, pogosto tudi reorganizacijo lastnega življenja.
Sodoben pristop k bolezni je integrativen, kar pomeni, da upošteva genetsko občutljivost posameznika, osebnost, vpliv okolja, pretekle izkušnje in način življenja, kar vpliva na oblikovanje različnih pristopov zdravljenja. Za uspešno zdravljenje psihosomatske motnje je pomembno, da pacient k bolezni pristopi celostno in da čim prej prepozna simptome, ki nakazujejo možnost razvoja psihosomatike in si poišče primerno zdravljenje. Poleg medicinskega zdravljenja, ki vsebuje odkrivanje bolezni in zdravljenja simptomov, je pomembno, da si poišče psihoterapevtsko pomoč, s pomočjo katere posameznik odkriva skrite vzroke za nastanek psihosomatske motnje, pripomore k razumevanju bolezni in spopadanju z njo ter k razvoju strpnosti do sebe in svoje bolezni (Trobentar, 2010).
Psihosomatska motnja ni namišljena, ni »samo v glavi«. Psihosomatski simptomi so resnični in zahtevajo zdravljenje tako kot katerakoli druga bolezen. Na žalost učinkovito zdravljenje ne pride vedno pravočasno in ni vedno učinkovito. Če psihosomatska motnja dolgo traja, pride do bolezenskih koristi, ki včasih povsem onemogočijo okrevanje (izboljšanje partnerskega odnosa, pozornost, pomoč …).
Prevladujoča družbena stigma lahko nekaterim prepreči, da bi poiskali zdravljenje. Prav tako številni ljudje zavračajo pomoč psihologa, psihoterapevta ali psihiatra, saj menijo, da bi jim morala pomagati medicina, ki se ukvarja s telesnimi obolenji. Pomembno je, da ljudje s psihosomatskimi motnjami poiščejo pomoč pri psihoterapevtu, včasih pa je nujen tudi obisk psihiatra. Brez ustreznega zdravljenja lahko osebe s psihosomatskimi motnjami zapadejo v zlorabo pomirjeval, uspaval in protibolečinskih zdravil. Obravnava pri psihoterapevtu je dolgotrajna. Spoznati mora, da ima od težave tudi koristi, ne samo škodo in da sta odgovornost za lastno zdravje in počutje v veliki meri odvisna od njega samega (“Psihosomatske motnje”, 2022).
Psihoterapija je pomemben del zdravljenja. Skozi proces terapije bo klient skupaj s terapevtom spoznaval in odkrival sebe, svoje misli o sebi in svoji bolezni. Za večanje samozavedanja svojega telesa, občutkov ter za sproščanje telesa in učenja soočanja s stresom je v tem procesu lahko zelo uporabno učenje različnih tehnik sproščanja, tehnik dihanja, avtogenega treninga. Posameznik preko tega tako postopoma začne prepoznavati svoja čustva, strahove in se z njimi soočati.
Cilj psihoterapije je zavedanje in predelava nezavednih čustev, vezanih na nezaveden konflikt in temeljnih prepričanj, kar je bilo oblikovano zgodaj in pomembno vpliva na pojav psihosomatske bolezni in vzdrževanje le-te, preoblikovanje negativnih misli o bolezni itd. Posameznika vzpodbuja k spoznavanju lastnega telesa in njegovega delovanja, učenja primernega načina soočanja s stresom ter večje skrbi zase in za svoje počutje (Trobentar, 2010).
Psihoterapija in psihofarmakoterapija
Če se nekdo odloči za psihobiološki pristop, bo oblika zdravljenja psihofarmakoterapija ali različne telesne terapije, npr. avtogeni trening.
Ob primerjavi psihoterapije s psihofarmakoterapijo sta vključeni dve različni bistvi, (globinsko)psihološka in psihobiološka. Čeprav psihofarmakološke snovi ne morejo rešiti napetosti in problemov, se v mnogih primerih ne moremo uspešno lotiti zdravljenja pacienta, dokler nanj ne začnejo delovati zdravila; to posebno velja za psihosomatske motnje in bolezni. Pomemben je tudi vpliv zdravnika pri predpisovanju zdravil: “Zdravnik, ki deluje kot zdravilo”.
Najpomembnejša in najbolj komplementarna oblika zdravljenja za psihične in psihosomatske motnje je psihoterapija in medikamentozna terapija. Dopolnilne možnosti so avtogeni trening, umetnostna terapija, fizioterapija (dihalne vaje, masaža, kopeli), glasbena in plesna terapija. Psihosomatski pacienti so močno povezani s svojo boleznijo, zaradi česar lahko vzpostavijo labilno in boleče ravnotežje. Fizični simptomi jim omogočajo čustveno sprostitev, s prenosom dela duševne energije na telesno raven pa lahko zbežijo pred nezavednimi konflikti (Luban-Plozza idr., 1993).
Psihoanalitično usmerjena psihoterapija je za psihosomatske paciente bolj primerna kot psihoanaliza (neposreden stik, aktivnejša vloga pacienta). Delo se osredotoča v glavnem na ključne osebe v otroštvu, odnosne konflikte in transfer (Luban-Plozza idr., 1993). Pri psihosomatskih motnjah naj bi šlo za to, da se nesimbolizirana energija gonov prazni neposredno v telo, brez posredovanja psihičnega sistema. Instinktivna energija se izogne neokorteksu prek hipotalamusa, se spremeni v vegetativno razdražljivost, ki s simpatikusom in parasimpatikusom vpliva na telo. Ker se ta stres in konflikti ponavljajo, v organizmu popušča imunski nadzor, pojavijo se psihosomatske motnje in tkivne okvare (Benedik, 2014).
Zdravljenje psihosomatike je kompleksno in bi moralo vključevati psihoterapijo, kjer se odkriva potlačene gone in travme ter razkriva skrite povezave med psihičnimi in somatskimi simptomi, ki služijo kot podlaga za korektivno delo (Rešetnikov in Pritz, 2019). Priporočeno je dobro interdisciplinarno sodelovanje med strokovnjaki, npr. med psihoterapevtom in osebnim zdravnikom, s psihologom in psihiatrom. Za nekatere internistične bolezni so na voljo svetovalnice, katerih cilji se skladajo s psihoterapijo. Če je svetovanje pravočasno, lahko bistveno pripomore k učinkovitemu zdravljenju. Ti izobraževalni programi za paciente navadno učinkovito posredujejo znanje in povečujejo samostojno obvladovanje bolezni. V primeru, da med terapijo ugotovimo, da obstajajo deficiti na področju znanja, pacienta educiramo, ga spodbujamo k izobraževanju oziroma se dogovarjamo z zdravnikom (Wöller in Kruse, 2005).
Preberite si več o psihoterapiji: PSIHOANALIZA IN PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA
KREATIVNE TEHNIKE KOT POMOČ PRI IZGORELOSTI
GOZDNA KOPEL KOT POMOČ PRI IZGORELOSTI
Preberite si več o izgorelosti:
Analiza izgorelosti študentov Univerze v Ljubljani
Stress and stress coping strategies among undergratuated students of the University of Ljubljana
Stres in spoprijemanje z njim pri študentih Univerze v Ljubljani
Literatura
Benedik, E. (2014). Osebnost med zdravjem in boleznijo. Lesce: Samozaložba.
Luban-Plozza, B., Pöldinger, W. in Kröger, F. (1993). Psihosomatski bolnik v splošni ambulanti in njegovo zdravljenje. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Motnje razpoloženja in telesne bolezni (15.5.2022). Pridobljeno s https://www.omra.si/o-motnjah/dusevne-motnje/zanimivosti-o-dusevnih-motnjah/motnje-razpolozenja-in-telesne-bolezni/
Psihosomatske motnje (15.5.2022). Pridobljeno s https://www.omra.si/o-motnjah/dusevne-motnje/zanimivosti-o-dusevnih-motnjah/psihosomatske-motnje
Rešetnikov, M. in Pritz, A. (2019). Osnove klasične psihoanalize. Ljubljana; Vienna: Sigmund Freud University Press.
Trobentar, T. (2010). Psihosomatska motnja. Hišni zdravnik, 2(5), 12-13.
Wöller, W. in Kruse, J. (2005). Globinsko-psihološka psihoterapija. Pridobljeno s https://www.academia.edu/11577336/WOLLER_KRUSE_1
