“Psihoanaliza je umetnost krpanja raztrgane življenjske zgodbe. Vemo, da zakrpana obleka ni nikdar nova, toda če jo je zakrpala skrbna in ljubeča roka, se v njej ni mogoče sramovati. Greje nas lahko povsem enako kot nova.”
– Caruso
Psihoanalitična psihoterapija omogoča poglobljeno razumevanje vzrokov za težave in ne zgolj odpravo simptomov. Osredotoča se na odkrivanje in razumevanje nezavednih vzorcev in motivov, ki so lahko korenine naših težav.
Ozaveščanje nezavednega v psihoanalitični psihoterapiji (tudi s pomočjo sanj, ki so kraljevska pot do nezavednega, s pomočjo prostih asociacij, metafor, kreativnih medijev …) omogoča boljše poznavanja lastnega notranjega sveta, posledica tega pa so globinske in trajne odnosne, čustvene, miselne in vedenjske spremembe. Posamezniku se postopoma in v njegovem lastnem ritmu lahko razkriva globlji vpogled v njegove sedanje in pretekle odnose.
V psihoanalitični psihoterapiji ozaveščamo nezavedno, osvetljujemo “pošasti”, ki prežijo v temnih, skritih kotičkih naše psihe in z razkrivanjem izgubljajo moč. Po Freudu je cilj psihoanalize nevrotično trpljenje spremeniti v “navadno” trpljenje in spoznati, da človek ne bo nikdar postal popoln gospodar v lastni hiši.
Cilji psihoanalitičnega zdravljenja
Prvi cilj je porast zaupanja in občutka varnosti. Človek zmore prenašati zadovoljstvo in polnost drugih ljudi, ne da bi jim zavidal, zmore razlikovati lastna čustva in misli od misli in čustev drugih. Lahko se loči brez bojazni pred izgubo ljubezni, zmore reči ne brez bojazni in občutkov krivde. Svoje življenje jemlje vedno bolj v svoje roke, zaveda se vpliva lastnih staršev na lastno čutenje in vedenje in lahko pusti svoje otroke, da zaživijo svoje življenje, prav tako je lahko boljši od svojih staršev. Ne čuti bojazni pred neuspehom.
Doživlja se kot akter lastnih dejanj. Prevzema odgovornost za lastne impulze, afekte in dejanja, stoji za svojimi odločitvami. Sposobnost, da se vidi kot akter in ne kot žrtev, ga vodi k sočutju, empatiji in k težnji, da popravi, kar je morda pogrešil. Kljub različnim razpoloženjem in stopnjam aktivnosti ohranja občutek identitete. Lahko se ima rad in se spoštuje, je relativno neodvisen od zunanjega zrcaljenja in sprejemanja drugih, je tudi relativno neobremenjen s tem, da bi moral druge ljudi idealizirati. Lahko priznava druge ljudi, ne da bi jih moral razvrednotiti. Zaveda se svojih težav in kako je do njih prišlo.
Psihoanalitična psihoterapija in dober odnos do soljudi
Komunikacija z drugimi predstavlja posamezniku pomemben vir zadovoljstva, je odprt in pripravljen za pogovor ter si zna vzeti čas za probleme drugih. Po uspeli analizi človek bolj stvarno ocenjuje svoje starše, manj jih obsoja in manj idealizira, pri njih odkrije nove, dotlej neznane poteze. Lahko se odpove želji, da bi se starši spremenili, neustrezno in prisilno ukvarjanje z njimi stopi močno v ozadje. Lahko opusti stare družinske ideologije in sprejme generacijsko mejo.
Sposoben je empatije, lahko si natančno predstavlja čustvene izkušnje pomembnih soljudi, ne da bi se zlival z njimi. Dosežena intimnost mu omogoča, da vzpostavi trajen odnos z ljubezenskim partnerjem. Zna uživati človeško bližino, zna pa biti tudi sam, zna sprejemati in ceniti ljubezen drugega, zmore medsebojnega dajanja in prejemanja. Cilj analitičnega zdravljenja je tudi generativnost: težnja človeka, da bi nekaj zapustil naslednji generaciji – bodisi lastne otroke bodisi produkte dela; želja, da bi to, kar je doživel in izkusil, predal otrokom, zajema tudi ljubezen do bližnjega in pravo skrb za soljudi.
Sprejemanje realnosti s pomočjo psihoanalitične psihoterapije
Nadaljnji cilj psihoanalize je zmanjšana omnipotenca: da znamo sprejeti lastne slabosti in meje. Da si lahko priznamo, kako nismo nobena izjema, ki bi ji pripadal poseben status. Lahko se odpovemo želji, da bi nas imeli brezpogojno radi, in zahtevi, da nam pripada odškodnina za prestano trpljenje. Ne čutimo več potrebe po nadzorovanju drugih ljudi. Enako pomembna je sposobnost žalovanja: da znamo sprejeti izgube, ki nam jih nalaga življenje, tudi lastno smrtnost; neizbežnost spremembe in konflikta. Uvid v nesposobnost, da bi lahko prihodnost povsem načrtovali in nadzorovali, sposobnost hrepenenja.
Nadzor impulzov in frustracijska toleranca: razvijemo sposobnost adekvatne odpovedi, lahko rečemo ne lastnim skušnjavam in zapeljevanju drugih; uvidimo, da nas otroške želje neizbežno frustrirajo. Pridobimo toleranco v razočaranju, bojazni, nesreči in trpljenju. Cilj analize je tudi, da znamo razlikovati notranje zaznave in občutke od zunanjih, fantazijo od stvarnosti, da prepoznavamo svoje prenose (transfere) v vsakdanjem življenju. Končno sta tu ljubezen do resnice in odkritosrčnost.
Doživljajska polnost in živost kot cilj v psihoanalitični psihoterapiji
Razvijamo sposobnost identificiranja lastnih čustev in njihovega poimenovanja; sposobnost doživljanja različnih, ustreznih čustev in razpoloženj, ki so diferencirana, pristna in relativno stabilna, tudi občutja notranje moči, energije, spontanosti in navdušenja. Sprejemanje lastnih želja po odvisnosti in pasivnih teženj, da si znamo priznati svojo nemoč, pa tudi sposobnost radosti, uživanja in sprostitve.
Zmogli naj bi ustrezne in ustvarjalne spremembe v svojem okolju (npr. menjava delovnega mesta ali poklica), ustrezne ločitve ter trezen premislek o morebitnih patoloških posledicah identifikacije s poklicno vlogo.
S pomočjo psihoanalitične psihoterapije je mišljenje bolj realistično. Toleranca za nasprotja in dvom se poveča. Vsiljive želje in afekti manj motijo miselni potek. Človek je sposoben ohranjati napetost med racionalnim in iracionalnim. Tudi značajska struktura postane fleksibilnejša, naraste pripravljenost na nove izkušnje.
Avtoanalitične sposobnosti, pridobljene v psihoanalitični psihoterapiji
Mnogi avtorji poudarjajo, da je cilj analize s pomočjo psihoanalitične psihoterapije dosežen, ko ta postane psihični avtomatizem in preide v samoanalizo. Ni realno pričakovati, da bo analiza v polni meri dosegla opisane cilje. Opisani cilji so zgolj smernice, ki igrajo pomembno vlogo v predstavah psihičnega zdravja v procesu psihoanalitične psihoterapije. Psihoanaliza ne proizvaja popolnih bitij. Zadovolji se s tem, da človeka osvobodi neznosnih bojazni in ga usposobi za odrasle odnose; da človek spozna in tudi sprejme svoje omejitve, ki jih ne more preseči (Bohak, 2009).
“Človek, postani, kar si!“
Viri:
Bohak, J. (2009). Etika psihoanalize. Kairos – Slovenska Revija Za Psihoterapijo, 3(1-2), 20-29.
Caruso, I. (1972). Soziale Aspekte der Psychoanalyse. Rowohlt. Reinbeck bei Hamburg.
McGlashan, T. H., & Miller, G. H. (1982). The goals of psychoanalysis and psychoanalytic psychotherapy. Archives of General Psychiatry, 39(4), 377–388.
Več o psihoterapiji: Psihoanalitična psihoterapija in podporna psihoterapija