Življenjske prelomnice, kot so zanositev, nosečnost, porod in začetek starševstva predstavljajo za žensko in moškega, ki postajata starša, ter za ožjo in širšo družino izzive, ki vplivajo na duševno zdravje in počutje. V času nosečnosti in v poporodnem obdobju (obporodno obdobje) ženska doživlja telesne in fiziološke spremembe, hkrati pa se odvijajo tudi kompleksni duševni procesi. Nosečnica spreminja doživljanje sebe kot ženske, partnerke in bodoče matere, prav tako prihaja tudi do sprememb odnosov v njeni ožji in širši družini. Vse to je treba uskladiti tudi s spreminjajočimi se osebnimi, službenimi, bivalnimi, družbenimi in drugimi življenjskimi okoliščinami (Tomšič idr., 2022).
Čustveno stabilna nosečnica, ki ima do svoje okolice pozitiven odnos, ustrezno reagira na stresne napore nosečnosti in poroda, zna uskladiti in rešiti življenjske zahteve v okviru realnih možnosti, ima samokontrolo nad občutki in obnašanjem, v socialnih odnosih je pogumna, sproščena in spontana. Ima zdrav odnos do materinstva, vloge in položaja matere. Zna vzpostaviti celovit odnos z otrokom in svojim partnerjem, pri tem pa zna oceniti tudi svojo vlogo, položaj in možnosti izpolnjenja svojih življenjskih ciljev in potreb v novem življenjskem obdobju (Pajntar, 1994).
PSIHIČNO POČUTJE ŽENSK V POSAMEZNEM OBDOBJU NOSEČNOSTI
Nosečnost in poporodno obdobje predstavljata čas številnih pozitivnih čustev, lahko pa je to obdobje polno stresa, skrbi in celotne palete negativnega čustvovanja (Kores Plesničar, 2018). Psihično počutje nosečnice se razlikuje od ene ženske do druge ter tudi glede na obdobje nosečnosti.
V prvem trimesečju se ženska sooča z dejstvom, da je noseča, kar jo lahko preseneti, razveseli ali plaši. Sooča se s hitrimi spremembami. Mešani občutki do nosečnosti so značilni in normalni za prvo obdobje nosečnosti. Kadar je ta razdvojenost premočna, se to lahko izrazi v psihosomatskih zapletih, kamor po izključitvi organskih vzrokov prištevamo različne krvavitve in izcedke, ponavljajoči se spontani splav, patološko bruhanje, hipertenzivne bolezni, grozeč splav, grozeč prezgodnji porod in različne motnje v začetku in trajanju poroda.
Ženska mora sprejeti nosečnost, se telesno in psihično pripraviti na porod, razmisliti, v kakšnem partnerskem odnosu je, kako bodo novonastale okoliščine vplivale na njeno delo in kariero, pripraviti na prihod novorojenca tudi starejšega otroka, če ga že ima. Prav tako se na začetku z mešanimi občutki ukvarja tudi bodoči oče; tudi tisti, ki je nosečnost načrtoval in se je razveselil že takoj, se sprašuje, kako bo nosečnost vplivala na ženo, na njun odnos, ali se bo treba odreči spolnosti ipd. (Podlesnik Fetih idr., 2010).
Drugo trimesečje nosečnosti je označeno kot najmirnejše obdobje, čeprav sta v tem obdobju v ospredju vprašanji, ali bo z otrokom vse v redu in kako bo med porodom. Tudi anksiozno in depresivno razpoloženje, ki se pogosto okrepita v prvem trimesečju, v tem obdobju navadno upadeta (Mlakar idr., 2011).
V zadnjem trimesečju postaja nosečnost že telesno naporna, tako da si ženske kljub strahu pred porodom na koncu le-tega želijo in so pripravljene, da se srečajo s svojim otrokom na drug način. V tem obdobju se anksiozno in depresivno razpoloženje spet pojavita v nekoliko blažji obliki. Psihično je ženska pripravljena na porod šele v zadnjem mesecu nosečnosti, zato je prezgodnji porod zanjo velik stres (Fetih idr., 2010). Dobra priprava na porod je koristna zaradi manjše potrebe po uporabi analgetikov in anestetikov, manjšega števila operativnih posegov in večjega zadovoljstva z rojevanjem. Pri večini porodov je v Sloveniji navzoč tudi otrokov oče, ki mu doživetje rojstva lastnega otroka izredno veliko pomeni, ženski pa predstavlja veliko podporo (Globevnik Velikonja in Krajnc, 2019).
KO JE VSEGA PREVEČ …
Čeprav se na nosečnost in porod gleda kot normalni, fiziološki proces, pa za večino žensk porod predstavlja stresen in naporen dogodek, ki ga spremljajo negotovost, skrbi in strah. Intenziven strah pred porodom imenujemo tokofobija, zaradi katerega se ženska izogiba nosečnosti, poroda, želi predčasno dokončati zaželeno nosečnost ali zahteva carski rez. Strah pred porodom vpliva na večjo izpostavljenost žensk kirurškim posegom (splav, carski rez, sterilizacija) in na psihično zdravje žensk po porodu (Steblovnik, 2018).
V obporodnem obdobju sta najpogostejši duševni motnji depresija in anksioznost, saj prizadaneta petino nosečnic in žensk po porodu. V več kot polovici primerov poporodne depresije se izkaže, da so se težave začele že med nosečnostjo (Globevnik in Krajnc, 2019).
Za depresijo v nosečnosti sta značilni dolgotrajna žalost in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih nosečnica običajno uživa, ob tem pa s težavo poskrbi za vsakodnevna opravila. Takšne težave trajajo vsaj dva tedna. Nosečnice z depresijo se običajno soočajo tudi z izgubo energije, spremembo teka in spanja (spijo in/ali jedo več ali manj kot prej), tesnobo, zmanjšano zmožnostjo koncentracije, neodločnostjo, nemirom, občutkom, da niso nič vredne, krivdo, brezupom, mislimi na samopoškodovanje ali samomor. Znaki depresije v nosečnosti so še nespečnost, trdovratne slabosti, številne telesne tegobe, razdražljivost, nerealen pesimizem, pretirana zaskrbljenost glede manj pomembnih stvari ter črnogledost glede svoje in otrokove prihodnosti (NIJZ, 2017).
Nezdravljena depresija v nosečnosti škodljivo vpliva na nosečnico ter pomeni kockanje z usodo še nerojenega otroka; povečuje tveganje za slabši čustveni, socialni, kognitivni, gibalni in vedenjski razvoj otroka v prvih letih. Pri plodu povečuje tveganje za prezgodnji porod, nizko porodno težo, zastoj rasti, povišan srčni utrip in povišano gibalno aktivnost. Depresivna nosečnica ima povečano tveganje za neustrezno pridobivanje telesne mase v nosečnosti, pojav nosečnostne sladkorne bolezni, manj obiskov pri ginekologu ter zlorabo drog. Posledice so številne tako za mater in otroka kot tudi odnose v družini (Globevnik Velikonja, 2022).
Depresija v poporodnem obdobju se najpogosteje pojavi med drugim in tretjim mesecem po porodu. Poleg že omenjenih najpogostejših depresivnih simptomov se po porodu lahko pojavi pomanjkanje zanimanja za otroka, poleg misli o samopoškodovanju tudi misli o poškodovanju otroka itd. (Kores Plesničar, 2018). Prisotni so lahko tudi trdovratna nespečnost, občutek, da ne zmore vsega, pogosto jokanje brez pravega razloga, nezmožnost, da bi se z dojenčkom dobro »ujela«, dvom, da je zmožna poskrbeti za otroka in zase (NIJZ, 2017).
V prvem letu otrokovega življenja je uspešno oblikovanje čustvene navezanosti med starši in otrokom ključnega pomena za otrokov zdrav čustveni in socialni razvoj. Otroci mater z duševno motnjo večkrat razvijejo negotovo ali neorganizirano navezanost; mati izraža manj verbalne in očesne komunikacije z otrokom v prvih šestih mesecih po porodu, otroci so manj dojeni, imajo več težav s spanjem, razvijejo negotovo izogibalno vedenje, imajo slabši čustveni, kognitivni in socialni razvoj ter več čustvenih motenj v adolescenci (Globevnik Velikonja, 2022).
Poporodna otožnost označuje obdobje čustvene labilnosti v prvih dneh po porodu, za katero so značilna obdobja joka, razdražljivosti, občutljivosti, zmedenosti in anksioznosti. Poporodna otožnost je zelo pogosta in jo do določene mere izkusi večina žensk vsaj za nekaj ur. Pripisujejo jo predvsem hormonskim spremembam in stresu poporodnega obdobja. Če poporodna otožnost traja več kot dva tedna, se verjetno razvija resnejša oblika razpoloženjskih motenj po porodu.
Po porodu so lahko prisotne tudi poporodne posttravmatske stresne motnje s simptomi, kot so napetost, nočne more, vdiranje spominov na travmatski dogodek in pretirano avtonomno vzburjenje. Simptomi lahko trajajo več tednov ali mesecev in se včasih povrnejo ob koncu naslednje nosečnosti, kar lahko vodi tudi v sekundarno tokofobijo (patološki strah pred porodom) (Rai idr., 2015).
Anksiozne motnje v obporodnem obdobju so pogosto neprepoznane in so po nekaterih raziskavah celo pogostejše od poporodne depresije. Pogosto se anksioznost normalizira, saj je do določene mere konstruktivna in prispeva k temu, da ženska prilagodi življenje nosečnosti, se pripravi na porod in ustrezno poskrbi za otroka. (Misri idr., 2016; Podvornik idr., 2015; Rai idr., 2015.).
Najpomembnejši anksiozni simptomi so anksioznost ali strah, ki prežema vsakdanje misli in dejanja, kar je težavno nadzorovati; panični napadi, ki žensko popolnoma preplavijo in jih nadzoruje le s težavo ali pa sploh ne; stalni občutki razdražljivosti in nemira; nezmožnost sprostitve, težave pri uspavanju; anksioznost ali strah, ki preprečujeta ženski, da bi šla z otrokom iz hiše; anksioznost ali strah, ki vodita žensko v stalno preverjanje otrokovega stanja (Kores Plesničar, 2018).
Strah pred smrtjo v zibelki lahko doseže patološke dimenzije. Najpogostejša oblika tega strahu po porodu je nočno bedenje ob otroku in poslušanje, če še diha, kar vodi v pomanjkanje spanja pri materi. Mnoge matere so pretirano zaskrbljene in preokupirane z otrokovim zdravjem in varnostjo (Misri idr., 2016; Podvornik idr., 2015; Rai idr., 2015). Ženske, ki dobijo po porodu diagnozo hude depresije, imajo lahko ponavljajoče se vsiljive misli, povezane z otrokom, ki so povezane s kompulzivnim preverjanjem.
Obsesivno-kompulzivna motnja se lahko začne že v nosečnosti ali znotraj šestih tednov po porodu. Vsebina obsesivnih misli se najpogosteje nanaša na misli ali srhljive predstave o poškodovanju otroka (Rai S, idr. 2015).
Poporodna psihoza je pri večjem deležu žensk le poslabšanje že prej obstoječe resne duševne motnje (na primer bipolarne motnje ali shizofrenije). Je najbolj dramatična, a redka poporodna duševna motnja, ki se običajno pojavi v prvem mesecu po porodu (Globevnik Velikonja, 2022).
Čeprav imajo psihični stresorji veliko vlogo pri nastanku obporodnih psihičnih motenj, vsaka ženska, ki doživlja hude strese, ne razvije psihične motnje. Genetska predispozicija in biološke spremembe, ki se dogajajo v času nosečnosti in dojenja, lahko pripomorejo k nastanku ali poslabšanju že obstoječe psihične bolezni ali motnje.
Večje tveganje za razvoj depresije v tem obdobju imajo ženske, ki so že v preteklosti imele depresijo ali anksiozne motnje, so samske in brez podpore v socialnem sistemu, če so v zadnjem letu doživele hud stres, imajo slab partnerski odnos, če je bila nosečnost nenačrtovana (Globevnik Velikonja in Krajnc, 2019). Depresija v obporodnem obdobju se pogosto povezuje tudi z drugimi psihičnimi motnjami in težavami, kot so motnje hranjenja, kajenje, zloraba drog in nasilje v družini (Misri idr., 2016).
KAJ LAHKO NOSEČNICE IN MLADE MAMICE STORIJO ZASE?
Nosečnice in doječe matere so pogosto omejene s specifično izbiro živil, s prilagojeno telesno vadbo in pomanjkanjem časa, zato jim ohranjanje zdravega življenjskega sloga lahko predstavlja velik izziv. Poskrbijo naj za dovolj spanja in gibanja, za zdravo prehrano ter se odrečejo kajenju in uživanju alkohola. Zdrav način življenja pa zajema tudi prilagoditev delovnih obveznosti.
Obdobje nosečnosti, porod in zgodnje materinstvo so lahko najlepša, a hkrati tudi najzahtevnejša obdobja v življenju ženske.
Pred porodom je pomembno utrjevanje prijateljskih in sorodniških vezi ter navezovanje novih poznanstev, saj prijateljski nasvet in pomoč v stiski lahko prideta zelo prav. Dobro dene tudi zbrana skupina nosečnic, ki predstavlja edinstveno priložnost za pogovor o stiskah in izmenjavi izkušenj posameznic o načinih spopadanja z njimi. Pomembno je, da žensko med porodom spremlja oseba (partner, prijatelj/ica, doula, babica, mati, oče itd.), ki ji zaupa, z njo deli podobne poglede na porod in se z njo počuti sproščeno in domače. To pripomore k zmanjševanju stresa in skrbi, posledično pa tudi k zmanjševanju možnosti za razvoj poporodne depresije.
Po porodu se mamica sooča z veliko novimi in neobičajnimi dolžnostmi, ki lahko vplivajo na njeno razpoloženje, lahko je izčrpana ali se težko sooči s telesnimi spremembami in novim načinom življenja. Pomembno je, da posameznica poskrbi zase in izkoristi vse pomoč, ki ji je na voljo in ugotovi, kaj potrebuje (NIJZ, 2016a).
Telesna dejavnost, zdrava prehrana, spanec, meditacija in sproščanje lahko pripomorejo k boljšemu počutju. Podporo in dodatne informacije lahko posameznica poišče tudi pri babicah, socialnih delavkah, patronažnih medicinskih sestrah in drugih strokovnih delavcih. Zelo pomembno je, da lahko ženske o svojih občutkih in težavah spregovorijo, zato blagodejno nanje deluje tudi pogovor in izmenjava mnenj z drugimi materami (NIJZ, 2016a).
Pomembno je, da je vsaka ženska, ki postaja mati, informirana o možnih obporodnih stiskah in da so o tem informirani tudi njeni bližnji, saj so ravno oni velikokrat tisti, ki prvi opazijo, da posameznica trpi ter ji posledično lahko tudi pomagajo. Ozaveščenost in informiranje o obporodnih stiskah tako omogočata zgodnje in boljše prepoznavanje napovedujočih se težav in posledično iskanje poti iz njih ter olajšata iskanje ustrezne pomoči. Nosečnica oziroma mamica po porodu prvi korak lahko naredi že s tem, da prepozna svoje težave. Že samo sprejetje nastale situacije lahko prinese olajšanje. Vsaka ženska si zasluži kar najlepše materinstvo, zato naj ne trpi sama pri sebi, pač pa naj odločno izrazi, kako se počuti in kaj potrebuje (NIJZ, 2016a).
KDAJ POISKATI STROKOVNO POMOČ?
Če slabo razpoloženje traja dlje časa, je pomembno, da v primeru blažjih težav posameznica poišče pomoč v obliki svetovanja ali psihoterapije oziroma v primeru hudih težav tudi zdravniško in/ali psihiatrično pomoč (NIJZ, 2016 b).
Ne glede na zavedanje pomena depresivnih in anksioznih motenj, mnoge ženske nekako zdrsnejo skozi prste pri oceni duševnega stanja in tako ostanejo brez možnosti nadaljnje podpore. Ženska lahko trpi zaradi perinatalne depresije še celo leto po porodu. Odlašanje z ustrezno diagnostiko, podporo in zdravljenjem ima lahko pomembne negativne posledice za žensko in otroka, zato potrebuje vso potrebno skrb in predvsem pozornost, ne samo v poporodnem, temveč tudi v predporodnem obdobju (Kores Plesničar, 2018).
Pomemben prvi korak pri obravnavi depresije v obporodnem obdobju je pojasniti ženski in njenemu partnerju, da je depresija v tem obdobju pogosta in da jo znamo učinkovito zdraviti. Prav tako je pomembno spregovoriti o z motnjo povezanih razmišljanjih, občutkih stigme, sramu in krivde ter pričakovanjih glede zdravljenja. Če je le možno, se aktivno vključi partnerja, družino ali druge osebe, ki so ženski blizu, v odločanje glede zdravljenja in njihove vloge v podpori ženski (Globevnik Velikonja, 2022).
Zdravljenje v tem obdobju vključuje psihoedukacijo, vključitev družinskih članov, uporabo psihofarmakov in psihoterapijo. O načinu zdravljenja se odloča na podlagi stopnje izraženosti depresivnih simptomov. Ženska z blago depresijo morda potrebuje svetovanje, zlasti v smislu izobraževanja tako nje kot njenega partnerja in vključitve socialnega sistema v podporo nosečnici. Pri blagi depresiji je običajno dovolj psihoterapevtska obravnava katerekoli smeri, redko potrebujejo zdravljenje z zdravili, pri hudi obliki depresije pa je nujno psihiatrično zdravljenje z antidepresivi (Jelenko Roth, 2012).
POMEN TELESNE DEJAVNOSTI ZA DUŠEVNO ZDRAVJE ŽENSK V NOSEČNOSTI IN PO PORODU
Telesna dejavnost predstavlja pomemben dejavnik zdravega načina življenja. Nosečnice, ki so redno telesno dejavne, izražajo bolj pozitivna čustva, so boljšega razpoloženja in imajo manj nosečniških tegob kot telesno nedejavne nosečnice (Podlesnik idr., 2008; Podlesnik idr., 2010; Videmšek idr., 2015). Ustrezna telesna dejavnost nedvomno pozitivno vpliva na telesno in psihično počutje; ohranja telesno pripravljenost, ustrezno telesno maso, zmanjšuje stres, dviguje samozavest in samopodobo. Gibanje na prostem sprošča, prav tako se v naravi prebudijo številna pozitivna čustva.
Telesno dejavna nosečnica postane pozornejša na komunikacijo z lastnim telesom, kar pomeni, da začuti, kaj njeno telo potrebuje – ali je to hrana, vitamini, tekočina, gibanje ali počitek. Vse to ji telo samo sporoča. Prav poznavanje lastnega telesa znotraj izbranih telesnih dejavnosti in sprostitvenih tehnik ji daje dober občutek, da se zna sprostiti, razvedriti in sama doprinesti k svojemu dobremu počutju (Videmšek in Šuštaršič, 2021).
Nasprotno pa pomanjkanje gibanja vodi k bolj nezdravemu prehranjevanju, povečevanju telesne mase in kopičenju nosečniških tegob, vse skupaj pa posledično v slabše psihično počutje. To povzroči začaran krog, ko se nedejavne nosečnice zaradi množice nosečniških tegob in nerazpoloženosti tolažijo s priljubljeno hrano, imajo vedno več kilogramov in vedno pogosteje sede preživljajo svoj prosti čas.
Telesna dejavnost predstavlja možnost druženja, kar vodi v prijateljstva, ki imajo skupno izhodišče šport. Nosečnice se v vadbenih skupinah spoznavajo, izmenjajo mnenja, izkušnje, se pogovarjajo o porodu ter tako preženejo strah in se sprostijo, kar pozitivno vpliva na njihovo psihično počutje. Nosečnice, ki se redno telesno udejstvujejo, se bolje počutijo, imajo več moči, so bolj spretne, kar jim vliva zaupanje vase in samozavest za čas, ko se nosečnost izteče in sledi porod ter z njim prihod novorojenčka.
Prihod otroka pomeni za mater kljub veselju veliko odgovornost in zahtevno nalogo. Zato so njeno zdravje ter psihično in telesno dobro počutje pomembni tudi po porodu. Ženske, ki so dobro telesno pripravljene in psihično močne, se hitreje vrnejo v stanje pred nosečnostjo in samozavestno prevzamejo vso skrb za nego in hranjenje svojega otroka (Podlesnik Fetih idr., 2010).
Telesna dejavnost ima pomembno mesto v življenju posameznice, saj mu daje ritem, ki skupaj z vsemi ostalimi dejavniki zdravega življenjskega sloga oblikujejo sistem njenih vrednot. Ko ženska začuti, da ji je šport v življenju pomemben, se posledično zaveda njegovih pozitivnih učinkov in ga vključi v svoj vsakdanjik. Telesna dejavnost je pomemben dejavnik, s katerim vplivamo na lastno telesno in duševno zdravje, kar je v nosečnosti, ko skrbimo tudi za zdravje svojega otroka, še toliko bolj pomembno.
Preberite si več o tem: Aktivna nosečnica: zdrav življenjski slog v nosečnosti in po porodu
Priporočila za telesno dejavnost nosečnic
Priporočila za telesno dejavnost v nosečnosti
Telesna dejavnost prvih šest tednov po porodu
Kajenje in telesna dejavnost nosečnic
Preberite si več o psihoterapiji: PSIHOANALIZA IN PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA
